MOLI IN DELAJ – SHALOM

Glasilo župnij Sv. Lovrenc na Pohorju, Sv. Marija v Puščavi in Ruše
Leto MMXXVI – št. 32, 8. 3. 2026

Legenda:
Ru – Ruše | Pu – Puščava | Lo – Lovrenc na Pohorju

OZNANILA

V ponedeljek, 9.3., po sv. maši v Lovrencu srečanje staršev birmancev

V torek, 10.3., po sv. maši v Rušah ‘kateheza za odrasle’

V četrtek, 12.3., po sv. maši srečanje ŽPS Lovrenc in Puščava  

V nedeljo, 15.3., ob 10. uri v Lovrencu družinska sv. maša pri kateri bo podelitev Svetega pisma in molitvenika birmancem in prvoobhajancem, ob 17. uri srečanje zakonske skupine

Medžupnijsko romanje na Zaplaz, v Novo mesto in Stično bo v soboto, 13.6.2026. Cena prevoza 25 €.

Darovi za zvonove v Lovrencu: nabirka 267,20 €, nabiralnik 90 €
Darovi za cerkev in župnijo v Rušah: nabirke in pogrebi 1171 €

Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?«

Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«

Jn 4,7.9–14

Samarijanka je ob srečanju z Jezusom spremenila svoje življenje. Ta žena predstavlja tiste ljudi, s katerimi se je Jezus rad srečeval, da bi iz njih naredil pričevalce. To so bili odrinjeni, izključeni, zaničevani ljudje. Med te je sodila tudi Samarijanka kot ženska in kot Samarijanka – te so Judje zelo prezirali. Jezus je želel srečati take ljudi, da bi jih ozdravil in jim povrnil dostojanstvo. Zelo je pomembno, da so ravno ti postali pričevalci nove drže, ki jo lahko imenujemo ‘kultura srečanja’.

Tako vidimo dve kulturi, ki si stojita nasproti: kultura srečanja in kultura izključevanja, predsodkov. V resnici samo tisti, ki prizna svojo slabotnost, svoje omejitve, lahko gradi bratske in solidarne odnose v Cerkvi in družbi.

Tudi mi najdemo v tem evangeliju spodbudo, da ‘odložimo svoj vrč’, ki je znamenje vsega tistega, kar je na videz pomembno, a ki izgubi pomen pred Božjo ljubeznijo.

Samarijanka se razveseli srečanja z Jezusom in pozabi na vse ovire. Teče k svojim in jim predstavi Odrešenika, ki jo je srečal v njeni revščini. Čudovit primer, kaj zmore vera v dobro, ki je v človeku, in kaj zmore vera, da je drugi vedno dar.

Pustite, da vas sreča Jezus! Samo On zares pozna človekovo srce, samo On ga lahko osvobodi zaprtosti in sterilnega pesimizma ter ga odpre za življenje in upanje.

Prosimo Gospoda za takšno vero v človeka, za vero, da smo drug drugemu dar, ne glede na naše grehe, in da smo lahko še tako polomljeni vendarle veseli oznanjevalci Božjega odrešenja.

E. Mozetič